Za raznolikost italijanskega podnebja se je zahvaliti veliki dolžini polotoka in njeni gorati notranjosti. Pogorja so zelo pomemben dejavnik v razvoju podnebnih pogojev. Alpe so zapreka za mrzle tokove, ki prihajajo iz severa, pa tudi za vlažne dotoke iz Atlantika. Apenini imajo kljub skromni višini gorovja kontinentalno podnebje z dolgimi in mrzlimi zimami ter skromnimi padavinami. Alpe in Apenini zapirajo padsko-beneško nižavje, ki ima zato večinoma celinsko podnebje, z ostrimi zimami in vročimi poletji. V ostalih področjih polotoka in na večjih otokih je zaradi različne zemljepisne širine podnebje zelo raznoliko, od vlažno subtropskega do vlažno celinskega in oceanskega.
Obalna območja Ligurije, Toskane in večina juga na splošno ustreza vzorcu sredozemskega podnebja po Köppnovi klasifikaciji podnebja (CSA). Razmere na obalnih območjih polotoka se lahko zelo razlikujejo od vremena v višjih predelih in po dolinah notranjosti, predvsem v zimskih mesecih, ko je na višinah po navadi hladno in pogosto zasneženo. Obalne pokrajine imajo blage zime in topla, na splošno suha poletja, pri tem je lahko v nižinskih dolinah v poletnih mesecih precej vroče. Povprečne zimske temperature so od 0 °C v Alpah do 12 °C na Siciliji, povprečne poletne temperature pa se gibljejo od 20 °C do več kot 30 °C.