Sodobna italijanska kuhinja se je razvila čez stoletja družbenih in političnih sprememb, njene korenina pa segajo v 4. stoletje. Italijanska kuhinja je močno zaznamovala etruščanska, grška, rimljanska, bizantinska in židovska kuhinja. Do znatnih sprememb je prišlo po odkritju Novega sveta, ko so se začeli uveljavljati krompir, paradižnik, paprika in koruza, ki so sicer sedaj osrednji gradniki italijanske kuhinje, vendar je do širše uporabe prišlo šele v 18. stoletju. Italijanska kuhinja je poznana po pokrajinski raznolikosti, širokemu razponu okusov ter velja ena svetovno najbolj priljubljenih kuhinj z močnim mednarodnim vplivom.
Osnovo italijanske kuhinje tvori sredozemska prehrana, bogata s testeninami, ribami in zelenjavo in jo zaznamuje izjemna preprostost in raznolikost, pri kateri veliko jedi sestavlja le štiri do osem sestavin. Italijanski kuharji se običajno bolj kot skrbni pripravi posvečajo kvaliteti sestavin. Jedi in recepture so pogosteje kot na kuharski domišljiji kuharjev zasnovani na lokalni in družinski tradiciji, zaradi česar so zelo primerni za domačo kuho. To je verjetno eden glavnih razlogov za naraščajočo svetovno priljubljenost italijanske hrane. Sestavine in jedi se med posameznimi regijami sicer močno razlikujejo.
Italija ima v EU največje število zaščitenih tradicionalnih specialitet. Siri, mesnine in vina sodijo med glavne sestavine italijanske kuhinje, od katerih mnogi nosijo oznako zaščitenem geografskem poreklu in skupaj s kratko kavo (espresso) tvorijo pomemben del italijanske prehranske kulture. Sladice se naslanjajo na dolgoletno tradicijo združevanja lokalnih okusov, kot so citrusi, pistacija in mandlji, z mehkimi siri, kot sta maskarpone (mascarpone) in skuta (ricotta), in z eksotičnimi okusi kakava, vanilije in cimeta, pa tudi s sladoledom. Tiramisu in kasata sta le dve izmed brezštevilnih italijanskih sladic, od peciv pa morda profiteroli in panettone, ki so se uveljavili tudi pri nas.
V Italiji se je leta 1989 kot odgovor na širjenje fast food prehranjevanja rodilo tudi t. i. gibanje slow food, ki se zavzema za ohranjanje kulturnih, družbenih in družinskih vrednot, prehranjevalnih navad, jedi in kulture mize nasploh.
Slovenska kuhinja se je razvijala pod vplivom sosednjih dežel, med drugimi tudi italijanske kuhinje.
